Lovrenc je bil učenec papeža Siksta 2., ki je mladeniča zelo ljubil in cenil zaradi svetega življenja, vedrega značaja in izrednega poguma. Sprejel ga je med sedmerico diakonov in ga postavil za prvega med njimi. Lovrenc je bil papežu Sikstu sinovsko vdan, mu stregel pri sveti daritvi, vestno upravljal cerkveno premoženje in skrbel za ubožce. Čeprav je bil Sikst že sivolas, Lovrenc pa še mlad, ju je povezovalo veliko prijateljstvo.
Papež se je moral skrivati pred cesarjem Valerijanom, ki je v tistem času močno preganjal kristjane. Zato so lahko svete daritve in pokopavanja mučencev opravljali v skritih hodnikih katakomb. Diakon Lovrenc je opozarjal na nevarnosti, tolažil in pomagal, kjer je bilo treba.
Nekega dne so v katakombe vdrli cesarjevi ovaduhi, ko je papež Sikat ravno opravljal daritev. Ko je Lovrenc zvedel, da je cesar ukazal prijeti papeža Siksta, je pohitel k njemu, da bi šel z njim v smrt. Žalosten mu je zaklical: »Kam hitiš, oče brez sina? Kam greš, sveti duhovnik brez diakona. Kaj ti oče moj na meni ni bilo všeč? Ali ti nisem več vreden služiti? Dovoli si mi, da sem bil pri delitvi svetih skrivnosti, pa me ne pustiš, da bi izkrvavel s teboj?«
Sikst mu je tolažeče odgovoril: » Ne zapuščam te, moj sin. A čakajo te še hujši boji za Kristusovo vero. Po treh dneh prideš za menoj, služabnik za duhovnikom. Če imaš kaj denarja v zakladnici, ga razdeli ubožcem.« Tako se je papež Sikst poslovil od ljubljenega diakona. Lovrenc pa je šel in razdelil denar med ubožce, saj je vedel, da ni več daleč čas, ko bodo tudi njega prijeli.
Rimski načelnik Hipolit, ki je slišal, da ima Cerkev velike zaklade in da jih upravlja Lovrenc, je le tega poklical predse in zahteval od njega, da mu jih izroči. Lovrenc mu je odgovoril: »Res, Cerkev je bogata, niti cesar nima toliko dragocenih zakladov. Daj mi nekaj dni odloga, pa ti jih prinesem. Hipolit ga je za 3 dni pustil na svobodo. Tretjega dne je Lovrenc zbral ubožce, vdove in sirote, jih peljal pred sodnika in rekel: »Glej, to so zakladi naše Cerkve.« Hipolita je to tako raztogotilo, da je ukazal Lovrenca mučiti in ga prisiliti k odpadu od bere. Lovrenc pa je v vseh mukah ostal stanoviten. Naposled so vsega ranjenega položili na razbeljen raženj in ga pekli. V strašnih mukah je molil: »Gospod sprejmi mojega duha in me reši te umrljivosti. »Mučiteljem je rekel v šali: »Ena stran je že pečena; obrnite me!« nato je moli in med molitvijo izdihnil. To je bilo 10. Avgusta 158. Leta. Pokopali so ga v Rimu ob TIburtinski cesti na Veranovem polju.
Sveti Leon Veliki pravi v pridigi na njegov na njegov praznik: » Od sončnega vzhoda do zahoda je sveti Lovrenc tako proslavil Rim, kakor nekdaj sveti Štefan Jeruzalem.«
Sv. Lovrenca – njegovo ime pomeni »z lovorom okrašen« – upodabljajo kot diakona s pravokotnim ražnjem; z evangeljsko knjigo in križem; delečega miloščino; z mučeniško palmo. Častijo ga kot zavetnika revežev, knjižničarjev (ker je kot diakon hranil cerkvene knjige), pivovarjev, gasilcev, steklarjev, kuharjev, slaščičarjev, likalk, učencev, študentov, upraviteljev itn.
Sveti Lovrenc varuje pred opeklinami, bolečinami v hrbtu, vročico, srbečico; priporočajo mu verne duše v vicah in ga prosijo za dobro vinsko letino.
Ker je sv. Lovrenc nekakšen mejnik visokega poletja in s prvim hladom že napoveduje jesen, naj bi bila nekatere kmečka dela že opravljena, vreme na ta dan pa napoveduje, kakšna bo jesen.
Prav gotovo pa ni slučaj, da je cerkev na Kokrici, ki je posvečena sv. Lovrencu najbližja soseda cerkvi sv. Siksta v sosednji župniji Predoslje.
Viri: » Leto svetnikov 3 , julij – september
Napisala: Mira Gale
