KAKŠNA JE HIŠA, KI MI JO HOČETE SEZIDATI, IN KAKŠEN JE KRAJ MOJEGA POČIVALIŠČA Izaija (66, 1-2)
S septembrom smo pričeli novo pastoralno leto. Ponovno so se odprla vrata veroučne šole.
Drugo soboto v septembru smo v župniji Kokrica imeli tradicionalno srečanje bolnikov, invalidov in ostarelih. Pri bogoslužju sem se zahvalil vsem, ki so gradili mlado župnijsko občestvo in cerkev pred štiridesetimi leti. Na prijateljskem druženju po sveti maši so bili tega spomina zelo veseli. Pripovedovali so, kakšno lepo doživetje je bilo ob posvetitvi cerkve leta 1976. Izražena je bila želja, da bi ta dogodek ob 40. jubileju osvetlili tudi mlajšemu rodu in krajanom, ki tega niso doživeli.
Pogled v zgodovino pove, da je najstarejše vidno znamenje Kokrice zvonik cerkve sv. Lovrenca. Ta kljubuje viharjem časa od leta 1533. Cerkev ob njem je bila slabše grajena, zato so jo do tal porušili in na novo pozidali leta 1868. Takratni graditelji takrat gotovo niso mislili, da bo iz majhnega zaselka zrastlo na tem prostoru tako veliko naselje. Kokrica je začela naraščati že po prvi svetovni vojni. Tako je imel kraj leta 1931 532, leta 1948 896, ob ustanovitvi župnije leta 1971 2159, ob posvetitvi pa že blizu 3000 duš. Doseljevanje iz vseh delov Slovenije in Jugoslavije pa se je še nadaljevalo. Ob tako velikem porastu ljudi je cerkev sv. Lovrenca, ki je sprejela do 100 ljudi, postajala pretesna. Z ustanovitvijo župnije se je razmišljalo o novi zidavi oziroma povečavi stare cerkve. Pomembno vlogo za to odločitev je odigral zlasti župnijski pastoralni svet in predoseljski župnik Ladislav Kovačič, ki je začasno upravljal novo župnijo. Odločili so se za prizidek, oblikovan tako, da se ohranita ladja in zvonik stare cerkve. Načrte je dokončno oblikoval arhitekt prof. Anton Bitenc.
Že v letu ustanovitve župnije 6. februarja 1971 je župnijski pastoralni svet za zidavo cerkve imenoval poleg župnijskega upravitelja Kovačiča prvi gradbeni odbor v sestavi: Jože Štern ml., Grosova 11; Jože Kavaš, Golniška 45; Tine Sušnik, Golniška 149; Ivan Satler, Grosova 32; Franc Škofic, C. na Brdo 21; Franc Miklavčič, Mlaka 33. 31. oktobra istega leta je temeljni kamen za novi prizidek blagoslovil nadškof dr. Jožef Pogačnik. Kot botri so takrat pristopili: Vinko Strniša, C. na Rupo 23; Janez Potočnik, Galetova ul. 17; Andrej Cuderman, Golniška 37; Albin Okorn, Srakovlje 2; s. Pulherija Zupan, usmiljenka v Beogradu, doma iz Srakovelj, in neimenovani. V vogelnemu kamnu se je slovesna listina sklenila z besedami: »Naj nova cerkev z božjim blagoslovom raste iz temelja in kmalu služi božji časti in dušnemu blagru kokriških faranov, ki si naj prizadevajo, da bodo poleg te zgradbe skrbno gradili tudi zgradbo lepega farnega občestva. Na Kokrici, v nedeljo, 31 oktobra 1971.«
Novi gradbeno odbor v sestavi: Janez Potočnik, Franc Škofic, Andrej Cuderman, Janez Zabret, Albin Okorn, Mirko Dugon in Jože Lakner ter iz starega odbora Jože Štern, ml., Franc Miklavčič, Tine Sušnik in Franc Strniša je župnijski svet potrdil 20. junija 1972.
Delo se je med gradnjo zaradi denarnih težav dvakrat prekinilo. Volja župljanov, odrekanje in žrtve ter veliko prostovoljnega dela pa je rodilo vidne sadove v rastočih stenah, še bolj pa v vedno večji povezanosti župnijskega občestva. Prav medsebojno povezovanje je bilo še več vredno kot zidovi, saj je živo občestvo prava podoba Cerkve.
Župnik Kovačič se je 15. aprila 1976 odpovedal Župniji Predoslje in postal prvi župnik na Kokrici. Nove orgle so bile blagoslovljene 22. avgusta istega leta. Napor petletne zidave je s posvečenjem svetišča opravil škof Stanislav Lenič 31. oktobra 1976. Takrat je ta zgradba postala naše svetišče, naš kraj molitve, svet prostor in »božja hiša«. Smemo reči, da je bila zgrajena organizacijsko in večinoma finančno od živega farnega občestva. Naj priča o naporih ljudi in ostane pomnik vere graditeljev, ki je niso gradili le zase, ampak tudi za nas.
Ob vsakoletni obletnici »žegnanja« radi razmišljajmo o pomenu in smislu svetišč. Ali kdaj pomislimo, kašen bi bil svet brez svetišč? Dejansko brez Boga.
Vsemogočni Bog ne potrebuje svetišča. »Nebo je njegov prestol,« pravi Sveto pismo. Človek je tisti, ki potrebuje svetišča, da lahko postaja bolj človeški. Posvečen prostor med nami je zagotovilo Jezusa. »Jaz sem z vami do konca sveta.«
Kadar koli se boste bližali cerkvi sv. Lovrenca, ne pozabite, da so vrata cerkve za vse vedno odprta. Jezus vsem izreka vabilo: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, jaz vas bom poživil.«
Vsem iz srca iskreno želim, da bi nas župnijska cerkev povezovala med seboj in z Bogom, da bi iz tega kraja odhajali vedno znova potolaženi, pomirjeni, da bi nas spremljal božji blagoslov in varstvo.
Jože Klun, župnik