Zahvala ob 40. obletnici posvetitve cerkve na Kokrici
Večni Bog, vsemogočni Oče! Kako nedojemljiva je tvoja modrost, kako neskončna je tvoja ljubezen, kako brezmejno je tvoje usmiljenje, kako veličastna je tvoja pravičnost in vsemogočnost!
Za vse darove, ki jih po tvoji milosti prejemamo, smo ti neizmerno hvaležni. Danes se ti želimo posebej zahvaliti za kokriški župnijski hram, v katerem se lahko zbiramo in molimo drug za drugega in zase. Hvaležni smo vsem, ki so pred štiridesetimi leti svoje talente, čas in sredstva namenili za gradnjo tega svetišča, in vsem, ki skrbijo za to, da so vrata naše cerkve vedno odprta in da se tu počutimo dobrodošle in sprejete. Hvala za dušne pastirje, pevce, molivce, okraševalce, sodelavce, dobrotnike in vse, ki po tvoji milosti tu širimo dar vere.
Bog ne potrebuje svetišča. Sveto pismo pravi. »Nebo je Njegov prestol.« Potrebujemo ga ljudje, da lahko postanemo bolj človeški. Tu se obračamo Nanj, lahko tudi z verzi Simona Jenka:
»Močí, močí mi daj, moj Bog!
Da, ko napade me obup,
ne uklonim silam se nadlog,
jim stanovitnost stavim vkljub.«