ŽUPNIJSKA KARITAS KOKRICA
Naša župnijska Karitas je bila ustanovljena v novembru leta 2003, z delom pa je pričela v februarju 2004. Srečujemo se zadnjo sredo v mesecu, po potrebi pa tudi večkrat. Z uvodno duhovno mislijo nas nagovori g. župnik, delo pa prilagodimo trenutnim potrebam. Tradicionalno obiščemo ostarele, bolne, invalide za Veliko noč in Božič, prvo soboto v septembru pa pripravimo zanje srečanje s sv. mašo z možnostjo prejema bolniškega maziljenja. Druženje se nadaljuje v veroučni učilnici, kamor so vsi povabljeni, da si ob skromnem prigrizku prijateljsko sežejo v roke in pogovorijo. Naše prostovoljke obiskujejo tiste krajane, ki so v domovih za starejše, skrb posvečamo sosedom, ki potrebujejo pomoč pri prevozih ali manjših opravilih doma. Za denarno pomoč pa nam prispevajo donatorji in darovi v nabiralniku v cerkvi in nabirka v tednu Karitasa. Naša župnijska Karitas je že nekaj let vključena tudi v delitev hrane iz intervencijskih zalog EU, ki jo razdelimo posameznikom in družinam. Vsako leto v tednu Karitasa namestimo v trgovino Mercator na Kokrici tudi voziček, kamor kupci velikodušno darujejo hrano, ki jo prav tako razdelimo potrebnim.
Današnji čas je čas vseživljenjskega izobraževanja, zato se tudi prostovoljci Karitas trudimo, da se po svojih močeh udeležujemo raznih predavanj in tečajev, ki jih običajno pripravi ŠK Ljubljana. S tem želimo napredovati in postati bolj karitativno usposobljeni. Veseli bi bili tudi predlogov in opozoril na stiske, ki jih ne opazimo, zato je pred župniščem poštni nabiralnik Karitas, kamor lahko oddate svoje pripombe in predloge.
Zavedamo se, da imajo stiske veliko obrazov in večkrat se zgodi, da jih ne odkrijemo in ne prepoznamo. Če govorimo o pomanjkanju najprej pomislimo na materialno revščino, toda človekove potrebe so tudi čustvene in socialne ter duhovne. In prav v teh potrebah se v današnji močno induvidualizirani družbi vedno več ljudi čuti ne zadovoljene.Evangeljski zgledi, kako je Jezus pristopil do pomoči potrebnih nam povedo, da je prvi korak karitativnega dela videti, opaziti stiske ljudi in se jim približati. Spustiti se moramo na njihovo raven in zaznati njihov klic in začutiti njihovo stisko. Zato pa je potrebno čuteče srce, ki je sposobno da se vživi v doživljanje človeka in z njim sočustvuje.
Apostol Pavel pravi: ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. Kadar razmišljamo o človeku, o njegovih potrebah in o tem kako bi mu šli naproti s svojo ljubeznijo, dobroto in sočutjem, nikakor ne smemo pozabiti, da je to človek, ki je ustvarjen po božji podobi. Je božja stvaritev in ima svoje dostojanstvo. Zato se moramo pri karitativni dejavnosti zavedati, da zasluži pozornost in ljubezen ne glede na to ali je njegova enkratna in neponovljiva božja podoba bolj ali manj okrnjena. Gre za to, da smo lahko pravični v ljubezni le skupaj z NJIM, ki najprej nas notranje osvobaja naše grešnosti in omejenosti in tako moremo biti dar LJUBEZNI za sočloveka.
