Spoštovani gospod zlatomašnik – dragi Jože, spoštovani gospod arhidiakon, dragi bratje v duhovniški in diakonski službi, spoštovane redovnice, dragi bratje in sestre!
V današnjem prvem berilu smo slišali, kako si je Bog po preroku Eliju izbral Elizeja za svojo sveto službo. Božji klic je bil radikalen in prav takšen tudi odgovor poklicanega: Elizej je vedel, da je s poklicem kmeta zaključil in da odslej ne bo potreboval ne volovskega jarma ne volov: brazde, ki jih bo oral, bodo med Božjim ljudstvom in njegovo orodje bo Božja beseda, ki bo razrezala trdoto človeških src, jih preobračala in delala rodovitne. Veseli smo, da se je ta zgodba pred petdesetimi leti ponovila: tudi Vi ste, gospod zlatomašnik, popustili delo na domači kmetiji v Ribnici na Dolenjskem, in šli orat srca z orodjem Božje besede. Če odločitev za duhovništvo nikoli ni bila in tudi danes ni prav lahka, je bila Vaša še težja, saj so bili časi hudi, in kdor si je drznil javno izstopiti iz službe svetlim idejam socializma, je moral računati na prenekatero težavo in vsaj po malem tudi na eno prav temno sobico v eni izmed poboljševalnih ustanov režima. Slednja Vam je bila vendarle prihranjena, gospod Jože, prenekatera težava pa ne. Bogu hvala in Vam, da niste klonili in da danes lahko svobodno slavimo Gospoda in se veselimo Vaše zlate maše.
Vaša prva služba je bila v ljubljanski stolnici in prav kmalu še nedaleč stran pri sestrah uršulinkah pri Sv. Trojici. In kako dobrodošla je bila Vaša pomoč na večih farah po vsej škofiji, ko ste nadomeščali odsotne duhovnike: nekdo si je zlomil nogo, drugi je staknil bolezen, Vi pa ste z dobro voljo priskočili in zakrpali luknjo, da ljudem ni manjkalo Božjega pouka in milosti svetih zakramentov. Po enem letu Vas je škof poslal za kaplana v Komendo. Tamkajšnji župnik in dekan g. Demšar so veljali za strogega, a znali ste se prilagoditi in sta – kot ste mi sami povedali – štiri leta dobro vozila. Potem je s škofije prišel dekret in ste odšli za župnika na Breznico. Tam je bilo najprej treba popraviti streho na cerkvi, potem pa počasi omehčati gorenjska srca, ki -vsaj pri nekaterih- nad prišlekom z Dolenjske niso bila najbolj navdušena. Še dobro, da je bil imenitni sin brezniške fare, pesnik France Prešeren, dobro stoletje pred vami obiskoval isto šolo v Ribnici, tako da – no ja, je pač treba priznati – tudi Ribnica ni brez zgodovinskih zaslug za slovenski narod in za veličastno samopodobo Gorenjcev. Po desetih letih rodovitnega dela na Breznici ste bili pripravljeni oditi na novo faro, a so gospod škof odločili drugače, morda tudi zato, ker je bila maloprej pogorela podružnica in se je zdelo bolj pametno, da bi še ostali in jo popravili, ko ste že ravno poznali ljudi in oni vas in ste oboji lahko računali drug na drugega. Kako bi pa to bilo, če bi prišel novi župnik in že kar za začetek od Gorenjcev prosil les in denar?! Po nekaj letih, 1991-ega, je prišla posebna preizkušnja: srčni infarkt. Spet ste menili, da bo treba s fare, a so Vam takrat ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas povedali drugače: tam Vas ljudje že poznajo, tam vedo, kaj vse ste zanje storili, tam Vam bodo tudi v bolezni pomagali. In ste ostali še nekaj let.
2003-je leto Gospodovo se je pisalo, ko ste pri svojih 58-ih letih prišli za župnika k nam na Kokrico. Na glavi je takrat že manjkalo nekaj las, a v njej ni manjkalo poguma za nov začetek in dobrih idej, kako bi se dalo še kaj nadgraditi. Generacije otrok in mladih – in seveda njihovih staršev – so Vam hvaležne za poletni oratorij, ki se je po Vaši zaslugi začel in dobro prijel.
Če po mnogih letih Vašega službovanja na Gorenjskem zdaj ni bilo več vprašanje, kaj ta Dolenjec počne tukaj, se je vendar tudi v kokriški fari našel kdo, ki je menil, da bi moral biti novi gospod drugačen: mlajši, pa boljši govornik, pa boljši pevec in kar je še podobnih glasbenih želja. Vem, da Vam ni bilo vedno lahko med nami. V današnjem evangeliju smo slišali, kako v neki samarijski vasi Jezusa niso sprejeli, in kako sta se na trdosrčnost onih vaščanov odzvala apostola Jakob in Janez: »Ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus ju je zavrnil, to ni bil njegov stil. In tudi Vaš ne, gospod zlatomašnik: kot Jezusov učenec in njegov duhovnik ste vse svoje farane – tudi tiste bolj zakrknjene sorte – dan za dnem pri molitvi brevirja priporočali Gospodu in vsako nedeljo darovali zanje sveto daritev: ne le za mrtve, tudi za žive, s katerimi je včasih križ. Ne ogenj maščevanja, ampak ogenj Božje ljubezni kličete na nas. Le vztrajajte in Bog Vas usliši!
Seveda ne bi bilo prav, če bi danes našteval predvsem težave Vaše službe. Prepričan sem, da ste v petdesetih letih duhovništva doživeli nešteto lepih trenutkov: na primer iskrenega prijateljstva in podpore med farani in med duhovniki. Prav glede slednjega sem tudi sam priča: Vaša skrb za bratstvo med nami duhovniki je posnemanja vredna. Nič me ne čudi, če so Vas zaradi tega postavili za dekana.
In kateri duhovnik bi ne bil vesel novokrščenca in ponosnih staršev, ki vedo, da se ne rojeva le za ta svet? Ali pa čistih otroških src in žarečih obrazov, ko prvič opravijo sveto spoved in prejmejo Jezusa? Kdo bi ne bil vesel mladih, ki jim birma ni izstopnica iz občestva Cerkve, ampak svojo vero vzamejo zares in hočejo v njej rasti skupaj z drugimi? Kdo bi ne bil vesel, ko vidi ljubezen mladoporočencev pred oltarjem? Tudi kot spovednik ste doživeli veliko milostnih trenutkov, ko ste videli ledene oklepe greha odpadati od src spokorjenih grešnikov in izpuhteti pod toplim soncem Božjega usmiljenja. Ali pa med obiski bolnikov na prvi petek ali sicer, ko ste videli na obrazu odsev miru, ki sta ga preizkušanemu človeku dala sveto obhajilo in bolniško maziljenje? In kdo bi ne bil vesel, da se še najdejo fantje in dekleta, ki se hočejo povsem posvetiti službi Bogu? Kateri župnik bi ne bil vesel nove maše v svoji fari? Bog daj, da bi jo prihodnje leto skupaj obhajali!
Pri svojih 74-ih letih ste kar krepak in korajžen in tega smo Vaši farani iskreno veseli. A je že tako, da z leti pride tudi kakšna zdravstvena težava in zagotavljam Vam, da Vam bomo tudi v tem Kokričani stali ob strani, ker vemo, kaj vse ste za nas storili kot skrbni duhovni oče. Kar so blagopokojni škof Kvas nekoč dejali za Brezničane, velja danes in v prihodnje tudi za nas. Hvaležni smo Vam, hvaležni Vam bomo ostali in to hvaležnost bomo tudi z deli potrdili.
Oprostite, gospod zlatomašnik, če tole priložnost izkoristim še za zahvalo vsem, ki Vas podpirajo v Vaši sveti službi s svojo molitvijo in delom in še prav posebej gospe Tilki, ki tako vestno skrbi za Vas in zato, da je župnišče gostoljuben kraj. Bog naj jim vsem obilno povrne!
Vas, gospod zlatomašnik, priporočamo Božji Materi Mariji, Kraljici duhovnikov. Pod njenim varstvom nam ostanite zdravi in krepki telesno, še bolj pa po duhu! Naj sklenem to naše premišljevanje z besedami, ki sem si jih sposodil od gospe Berte Golob iz sosednje zlatopoljske župnije:
Duhovnik si, duhovnik si,
v ljubezni se daruješ,
brat si in oče vsem ljudem
in tiho se žrtvuješ.
Duhovnik si, duhovnik si,
te roke posvečene
k zvestobi zavezujejo
može, otroke, žene.
Duhovnik si, duhovnik si
in Bogu zvest ostani,
vstajenjsko srečo oznanjuj,
nas z božjim Kruhom hrani.
Duhovnik si, duhovnik si,
s Teboj na Tvoji poti
naj trdno nas poveže Bog
v ljubezni in dobroti.
Mitja Leskovar, Kokrica, 30. julija 2019