Župnija Sv. Lovrenca Kokrica

ŽUPNIJSKA KARITAS KOKRICA

Naša župnijska Karitas je bila ustanovljena v novembru leta 2003, z delom pa je pričela v februarju 2004. Srečujemo se zadnjo sredo v mesecu, po potrebi pa tudi večkrat. Z uvodno duhovno mislijo nas nagovori g. župnik, delo pa prilagodimo trenutnim potrebam. Tradicionalno obiščemo ostarele, bolne, invalide za Veliko noč in Božič, prvo soboto v septembru pa pripravimo zanje srečanje s sv. mašo z možnostjo prejema bolniškega maziljenja. Druženje se nadaljuje v veroučni učilnici, kamor so vsi povabljeni, da si ob skromnem prigrizku prijateljsko sežejo v roke in pogovorijo. Naše prostovoljke obiskujejo tiste krajane, ki so v domovih za starejše, skrb posvečamo sosedom, ki potrebujejo pomoč pri prevozih ali manjših opravilih doma. Za denarno pomoč pa nam prispevajo donatorji in darovi v nabiralniku v cerkvi in nabirka v tednu Karitasa. Naša župnijska Karitas je že nekaj let vključena tudi v delitev hrane iz intervencijskih zalog EU, ki jo razdelimo posameznikom in družinam. Vsako leto v tednu Karitasa namestimo v trgovino Mercator na Kokrici tudi voziček, kamor kupci  velikodušno darujejo hrano, ki jo prav tako razdelimo potrebnim.

Današnji čas je čas vseživljenjskega izobraževanja, zato se tudi prostovoljci Karitas trudimo, da se po svojih močeh udeležujemo raznih predavanj in tečajev, ki jih običajno pripravi ŠK Ljubljana. S tem želimo napredovati in postati bolj karitativno usposobljeni. Veseli bi bili tudi predlogov in opozoril na stiske, ki  jih ne opazimo, zato je pred župniščem poštni nabiralnik Karitas, kamor lahko oddate svoje pripombe in predloge.

Zavedamo se, da imajo stiske veliko obrazov in večkrat se zgodi, da jih ne odkrijemo in ne prepoznamo. Če govorimo o pomanjkanju najprej pomislimo na materialno revščino, toda človekove potrebe so tudi čustvene in socialne ter duhovne. In prav v teh potrebah se v današnji močno induvidualizirani družbi vedno več ljudi čuti ne zadovoljene.Evangeljski zgledi, kako je Jezus pristopil do pomoči potrebnih nam povedo, da je prvi korak karitativnega dela videti, opaziti stiske ljudi in se jim približati. Spustiti se moramo na njihovo raven in zaznati njihov klic in začutiti njihovo stisko. Zato pa je potrebno čuteče srce, ki je sposobno da se vživi v doživljanje človeka in z njim sočustvuje.

Apostol Pavel pravi: ko bi poznal vse skrivnosti  in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. Kadar razmišljamo o človeku, o njegovih potrebah in o tem kako bi mu šli naproti s svojo ljubeznijo, dobroto in sočutjem, nikakor ne smemo pozabiti, da je to človek, ki je ustvarjen po božji podobi. Je božja stvaritev in ima svoje dostojanstvo. Zato se moramo pri karitativni dejavnosti zavedati, da zasluži pozornost in ljubezen ne glede na to ali je njegova enkratna in neponovljiva božja podoba bolj ali manj okrnjena. Gre za to, da smo lahko pravični v ljubezni le skupaj z NJIM, ki najprej nas notranje osvobaja naše grešnosti in omejenosti in tako moremo biti dar LJUBEZNI za sočloveka.

Zbudimo se iz spanja,
adventni čas je spet.
Veselo vest naznanja,
da pride Bog na svet.

Svete maše v adventu so med tednom ob 18. uri, ob torkih zjutraj ob 7.30. V četrtek, 1. decembra, na prvi četrtek v mesecu, bo po večerni maši izpostavljeno Sveto Rešnje telo. Ob nedeljah je bogoslužje ob 8. in 10. uri. Dobrodošli v domači župniji.

Svete maše ob praznikih in posebnih dnevih:

8. decembra, na praznik Marije Brezmadežne, ob 8. in 18. uri

24.decembra ob 17. uri in opolnoči,

na božični dan ob 9. in 17. uri,

na štefanovo ob 8. in 10. uri,

na silvestrovo ob 17. uri

na novega leta dan ob 9. in 17. uri.

Zahvala ob 40. obletnici posvetitve cerkve na Kokrici

Večni Bog, vsemogočni Oče! Kako nedojemljiva je tvoja modrost, kako neskončna je tvoja ljubezen, kako brezmejno je tvoje usmiljenje, kako veličastna je tvoja pravičnost in vsemogočnost!

Za vse darove, ki jih po tvoji milosti prejemamo, smo ti neizmerno hvaležni. Danes se ti želimo posebej zahvaliti za kokriški župnijski hram, v katerem se lahko zbiramo in molimo drug za drugega in zase. Hvaležni smo vsem, ki so pred štiridesetimi leti svoje talente, čas in sredstva namenili za gradnjo tega svetišča, in vsem, ki skrbijo za to, da so vrata naše cerkve vedno odprta in da se tu počutimo dobrodošle in sprejete. Hvala za dušne pastirje, pevce, molivce, okraševalce, sodelavce, dobrotnike in vse, ki po tvoji milosti tu širimo dar vere.

Bog ne potrebuje svetišča. Sveto pismo pravi. »Nebo je Njegov prestol.« Potrebujemo ga ljudje, da lahko postanemo bolj človeški. Tu se obračamo Nanj, lahko tudi z verzi Simona Jenka:

»Močí, močí mi daj, moj Bog!

Da, ko napade me obup,

ne uklonim silam se nadlog,

jim stanovitnost stavim vkljub.«

OZNANILA št.: 22 – 2016

KAKŠNA JE HIŠA, KI MI JO HOČETE SEZIDATI, IN KAKŠEN JE KRAJ MOJEGA POČIVALIŠČA  Izaija (66, 1-2)

S septembrom smo pričeli novo pastoralno leto. Ponovno so se odprla vrata veroučne šole.

Drugo soboto v septembru smo v župniji Kokrica imeli tradicionalno srečanje bolnikov, invalidov in ostarelih. Pri bogoslužju sem se zahvalil vsem, ki so gradili mlado župnijsko občestvo in cerkev pred štiridesetimi leti. Na prijateljskem druženju po sveti maši so bili tega spomina zelo veseli. Pripovedovali so, kakšno lepo doživetje je bilo ob posvetitvi cerkve leta 1976. Izražena je bila želja, da bi ta dogodek ob 40. jubileju osvetlili tudi mlajšemu rodu in krajanom, ki tega niso doživeli.

Pogled v zgodovino pove, da je najstarejše vidno znamenje Kokrice zvonik cerkve sv. Lovrenca. Ta kljubuje viharjem časa od leta 1533. Cerkev ob njem je bila slabše grajena, zato so jo do tal porušili in na novo pozidali leta 1868. Takratni graditelji takrat gotovo niso mislili, da bo iz majhnega zaselka zrastlo na tem prostoru tako veliko naselje. Kokrica je začela naraščati že po prvi svetovni vojni. Tako je imel kraj leta 1931 532, leta 1948 896, ob ustanovitvi župnije leta 1971 2159, ob posvetitvi pa že blizu 3000 duš. Doseljevanje iz vseh delov Slovenije in Jugoslavije pa se je še nadaljevalo. Ob tako velikem porastu ljudi je cerkev sv. Lovrenca, ki je sprejela do 100 ljudi, postajala pretesna. Z ustanovitvijo  župnije se je razmišljalo o novi zidavi oziroma povečavi stare cerkve. Pomembno vlogo za to odločitev je odigral zlasti župnijski pastoralni svet in predoseljski župnik Ladislav Kovačič, ki je začasno upravljal novo župnijo. Odločili so se za prizidek, oblikovan tako, da se ohranita ladja in zvonik stare cerkve. Načrte je dokončno oblikoval arhitekt prof. Anton Bitenc.

Že v letu ustanovitve župnije 6. februarja 1971 je župnijski pastoralni svet za zidavo cerkve imenoval poleg župnijskega upravitelja Kovačiča prvi gradbeni odbor v sestavi: Jože Štern ml., Grosova 11; Jože Kavaš, Golniška 45; Tine Sušnik, Golniška 149; Ivan Satler, Grosova 32; Franc Škofic, C. na Brdo 21; Franc Miklavčič, Mlaka 33. 31. oktobra istega leta je temeljni kamen za novi prizidek blagoslovil nadškof dr. Jožef Pogačnik. Kot botri so takrat  pristopili: Vinko Strniša, C. na Rupo 23; Janez Potočnik, Galetova ul. 17; Andrej Cuderman, Golniška 37; Albin Okorn, Srakovlje 2; s. Pulherija Zupan, usmiljenka v Beogradu, doma iz Srakovelj, in neimenovani. V vogelnemu kamnu se je slovesna listina sklenila z besedami: »Naj nova cerkev z božjim blagoslovom raste iz temelja in kmalu služi božji časti in dušnemu blagru kokriških faranov, ki si naj prizadevajo, da bodo poleg te zgradbe skrbno gradili tudi zgradbo lepega farnega občestva. Na Kokrici, v nedeljo, 31 oktobra 1971.«

Novi gradbeno odbor v sestavi: Janez Potočnik, Franc Škofic, Andrej Cuderman, Janez Zabret, Albin Okorn, Mirko Dugon in Jože Lakner ter iz starega odbora Jože Štern, ml., Franc Miklavčič, Tine Sušnik in Franc Strniša je župnijski svet potrdil 20. junija 1972.

Delo se je med gradnjo zaradi denarnih težav dvakrat prekinilo. Volja župljanov, odrekanje in žrtve ter veliko prostovoljnega dela pa je rodilo vidne sadove v rastočih stenah, še bolj pa v vedno večji povezanosti župnijskega občestva. Prav medsebojno povezovanje je bilo še več vredno kot zidovi, saj je živo občestvo prava podoba Cerkve.

Župnik Kovačič se je 15. aprila 1976 odpovedal Župniji Predoslje in postal prvi župnik na Kokrici. Nove orgle so bile blagoslovljene 22. avgusta istega leta. Napor petletne zidave je s posvečenjem svetišča opravil škof Stanislav Lenič 31. oktobra 1976. Takrat je ta zgradba postala naše svetišče, naš kraj molitve, svet prostor in »božja hiša«. Smemo reči, da je bila zgrajena organizacijsko in večinoma finančno od živega farnega občestva. Naj priča o naporih ljudi in ostane pomnik vere graditeljev, ki je niso gradili le zase, ampak tudi za nas.

Ob vsakoletni obletnici »žegnanja« radi razmišljajmo o pomenu in smislu svetišč. Ali kdaj pomislimo, kašen bi bil svet brez svetišč? Dejansko brez Boga.

Vsemogočni Bog ne potrebuje svetišča. »Nebo je njegov prestol,« pravi Sveto pismo. Človek je tisti, ki potrebuje svetišča, da lahko postaja bolj človeški. Posvečen prostor med nami je zagotovilo Jezusa. »Jaz sem z vami do konca sveta.«

Kadar koli se boste bližali cerkvi sv.  Lovrenca, ne pozabite, da so vrata cerkve za vse vedno odprta. Jezus vsem izreka vabilo: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, jaz vas bom poživil.«

Vsem iz srca iskreno želim, da bi nas župnijska cerkev povezovala med seboj in z Bogom, da bi iz tega kraja odhajali vedno znova potolaženi, pomirjeni, da bi nas spremljal božji blagoslov in varstvo.

                                                                       Jože Klun, župnik

OZNANILA št. 21 – 2016

Prvi oktobrski večer smo se z Milostno podobo Marije povzpeli na Šmarjetno goro s prošnjo za obnovo misijona v Dekaniji Kranj. Večer je bil prijeten, Božja milost zagotovo prisotna …

Župnijska Karitas je v soboto 10.09.2016 pripravila srečanje in pogostitev bolnih in ostarelih župljanov. S priloženih fotografij je razvidno, da je srečanje potekalo v prijetnem vzdušju.