Glede na epidemiološko stanje, ki bo v času praznikov, lahko posamezne škofije omenjena navodila prilagodijo.

Navodila PDF

Slovenski škofje smo na 121. redni seji Slovenske škofovske konference, ki je potekala 8. marca 2021, sprejeli navodila za obhajanje bogoslužij v velikem tednu 2021. Izredne razmere, ki jih je povzročila epidemija koronavirusa, še vedno narekujejo, da letošnje velikonočne praznike obhajamo na prilagojen način. Pri tem moramo vsi, duhovniki in verniki, upoštevati odloke Vlade RS (Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji), priporočila NIJZ in Navodila slovenskih škofov za obhajanje svetih maš v času epidemije COVID-19 z dne 18. decembra 2020. Škofje duhovnike in vernike ponovno vabimo, da dosledno spoštujejo vsa navodila za ohranjanje zdravja in omejitev širjenja epidemije, predvsem pravilno nošenje zaščitne maske, razkuževanje rok in ohranjanje medsebojne razdalje.

Vernike vabimo, da se udeležijo bogoslužij v domači župniji. Prenose bogoslužij naj spremljajo samo, če resne okoliščine (npr. starostne omejitve, rizične skupine) onemogočajo udeležbo v cerkvi. Duhovniki lahko bogoslužja neposredno prenašajo le, če je to potrebno, pri tem pa naj vedno pazijo na spoštljivo obhajanje svetih skrivnosti.

Za vsa bogoslužja velikega tedna velja, da izberemo ustaljen čas, medtem ko naj bodo večerna bogoslužja ob 18.00, da se lahko verniki zaradi večerne omejitve gibanja v miru vrnejo na svoj dom. Navodila upoštevajo Noto škofom in škofovskim konferencam o obhajanju velikega tedna, ki jo je izdala Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov.[1]

1.     Cvetna nedelja Gospodovega trpljenja (28. marec 2021)

Ker se na to nedeljo Cerkev spominja Kristusovega vhoda v Jeruzalem, se glede na do sedaj veljavne predpise določeno število vernikov zbere v cerkvi (v cerkvi je naenkrat lahko zbrano število oseb, ki ustreza ena oseba ali družina na 30m2 površine notranjosti cerkve), ostali pa pred cerkvijo (z masko in upoštevanjem razdalje, na prostem je naenkrat lahko zbranih največ 10 oseb), kamor pride duhovnik z ministranti, ki nosijo v rokah oljčne vejice ali butare. Duhovnik nagovori vernike ter blagoslovi cvetje in zelenje. Petje se opusti. Sledi slovesni vstop v cerkev (gl. druga oblika v RM, str. 103), med katerim zvonijo zvonovi. Med slovesnim vstopom duhovnik kropi cvetje in zelenje vernikov v cerkvi. Kjer se zdi primerneje, lahko k oltarju pristopimo s preprostim vstopom. V tem primeru se začne maša s križem, v primeru slovesnega vstopa pa z glavno mašno prošnjo. Vloge kronista in drugih nastopajočih oseb v pasijonu (evangeliju) bere diakon ali laik, ki stoji pri ambonu, duhovnik pa pri oltarju bere vlogo Jezusa.

2.     Veliki četrtek – krizmena maša

Čas obhajanja krizmene maše bo določil vsak škof ordinarij za svojo škofijo. Po navadi jo obhajamo v četrtek dopoldan, zaradi epidemije pa jo lahko opravimo na določen dan v velikonočnem času. Pri maši potekata obred obnovitve duhovniških obljub in obred blagoslovitve svetih olj, ki se opravita v dosedanji obliki.

3.     Veliki četrtek – sveta maša Gospodove večerje (1. april 2021)

Pri maši se opusti obred umivanja nog, medtem ko se na koncu maše Najsvetejše odnese v stranski oltar, kjer je lahko tudi krajše češčenje, ne da bi se verniki za češčenje posebej približali oltarju.

4.     Veliki petek Gospodovega trpljenja (2. april 2021)

Za branje pasijona velja isto kot na cvetno nedeljo: pri ambonu bere diakon ali laik vse vloge razen Jezusovih besed, ki jih bere duhovnik pri oltarju.

Pri slovesnih prošnjah za vse potrebe (glede na okoliščine lahko kakšno tudi izpusti) duhovnik na koncu doda še prošnjo:

IX b. Za preizkušane v času epidemije
Molimo za vse, ki trpijo zaradi posledic trenutne epidemije, da bi Bog Oče naklonil zdravje bolnikom, moč zdravstvenim delavcem, tolažbo družinam in zveličanje vsem pokojnim žrtvam.

Tiha molitev. Nato duhovnik nadaljuje:
Vsemogočni večni Bog, varno zavetje trpečih, usmiljeno se ozri na trpljenje svojih otrok, ki trpijo zaradi te epidemije. Olajšaj bolečine bolnikom in daj moči tistim, ki zanje skrbijo. Sprejmi v svoj mir vse, ki so umrli, in daj, da bo v času te preizkušnje vsak od nas našel zavetje v tvojem usmiljenju. Po Kristusu, našem Gospodu.

Vsi: Amen.

Pri češčenju križa le duhovnik poljubi križ, verniki pa ga lahko počastijo s poklekom ali priklonom ali tako, da na svojem mestu v klopi nekaj časa molče klečijo.

5.     Velika sobota – češčenje Najsvetejšega v Božjem grobu in blagoslov velikonočnih jedi (3. april 2021)

Jutranji blagoslov ognja se lahko opravi po obredu. Verniki naj k ognju prihajajo posamezno (na prostem je naenkrat lahko zbranih največ 10 oseb), prižgejo »gobe« ter se ob upoštevanju nošenja mask in medsebojne razdalje brez druženja vrnejo na svoje domove.

Verniki lahko – glede na dosedanja določila NIJZ za udeležbo pri bogoslužju –, prihajajo v cerkev počastit Najsvetejše, medtem ko duhovnik lahko blagoslovi velikonočna jedila (v cerkvi je naenkrat lahko zbrano število oseb, ki ustreza ena oseba ali družina na 30m2 površine notranjosti cerkve). To lahko stori vsake pol ure. Duhovnik gre lahko tudi k obpotnim znamenjem in na prostem blagoslovi velikonočna jedila (na prostem je naenkrat lahko zbranih največ 10 oseb), verniki pa morajo pri tem upoštevati medsebojno razdaljo in nositi maske.

6.     Velikonočna vigilija (3. oziroma 4. april 2021)

Lahko se obhaja po ustaljenem predpisanem obredu ob upoštevanju navodil NIJZ in škofovske konference za bogoslužje.

7.     Vstajenska in ostale svete maše (4. april 2021)

Obred vstajenja se opravi po ustaljeni navadi. Procesija okrog cerkve je dopustna le, če verniki nosijo maske in upoštevajo določeno medsebojno razdaljo (na prostem je naenkrat lahko zbranih največ 10 oseb). Ker petje odpade, lahko med procesijo zvonijo zvonovi.

Duhovniki lahko na velikonočno nedeljo zaradi večjega števila vernikov obhajajo štiri maše.

Navodila veljajo tudi za bogoslovno semenišče, katoliške študentske in dijaške domove, redovne hiše in druge skupnosti Bogu posvečenega življenja.

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK
Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit in podpredsednik SŠK
Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof
Msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
Gospod Rok Metličar, škofijski upravitelj Škofije Celje

5. nedelja med letom, 7. februarja 2021

Drage sestre in dragi bratje!

Božja beseda, ki smo ji pravkar prisluhnili, nam je še posebej blizu v teh mesecih, ko se v razmerah epidemije bojujemo za svoje zdravje ter zdravje ali celo življenje svojih najbližjih. V prvem berilu starozavezni Job v svoji bolezni ter ob nenadnem uničenju gospodarskega uspeha in družinske sreče toži zaradi krhkosti zemeljskega blagostanja in življenja. To je kakor dih, ki traja le bežen trenutek. V evangeliju pa Jezus v znamenje odrešenja, ki ga prinaša, ozdravlja bolnike. Vendar nad telesno ozdravljanje postavlja oznanjevanje odrešenja. Zato hiti še v druge kraje, da jim oznani, da se je približalo Božje kraljestvo. Nauk je zelo jasen. Telesno zdravje je sicer velika Božja dobrina, a je le znamenje neke druge, še večje dobrine, ki jo prinaša samo Jezus Kristus. To je duhovno zdravje, ki zagotavlja večno življenje v Božji ljubezni. Telesno zdravje, ki ga je Jezus obilno delil, je bilo znamenje ali preroška napoved odrešenja in to je bil pravi in končni namen Jezusovega delovanja. Moralna krepost in večno življenje sta tudi pravi in končni namen našega življenja. Bog nas ni ustvaril zato, da bi čim bolj zdravo in čim dlje živeli na tem svetu, ampak da bi bili njemu podobni in deležni njegove ljubezni. Zato nam Jezus vrača duhovno zdravje, ki se začenja z vero vanj in z ravnanjem po njegovem zgledu.

Po Jezusovem zgledu je tudi Cerkev skozi vso zgodovino skrbela za bolnike. Prve bolnišnice so nastajale ob cerkvah. Številni redovniki in redovnice, med katerimi so tudi znani svetniki in svetnice, so svoje življenje posvetili negi bolnikov in skrbi zanje. Mnogi so pri tem služenju tudi sami zboleli in darovali življenje. Njihova ljubezen do Boga in bližnjega je bila močnejša kakor strah za lastno zdravje. Pri vsej odgovorni skrbi zanj so vedeli, da je duhovna moč ljubezni in nesebičnega žrtvovanja za bližnjega največja dobrina, saj nas pripravlja za večno življenje z Bogom. Tudi Jezus je ob vsem sočutju, ki ga je kazal do bolnikov, vedno poudarjal, da je grešna oddaljenost od Boga še hujša nesreča. »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!«, je opozoril hromega, potem ko ga je ozdravil (Jn 5,15). Ta čas epidemije, ko trepetamo za svoje zdravje, je pravi trenutek, da se zavemo, da obstaja še hujše zlo, grešna sebičnost in hudobija, ki bi jo lahko imenovali duhovna okužba. Jezus Kristus je prišel, da nas rešuje od nje in njenih posledic. Tudi Cerkev je ustanovil za to in samo za to, da lahko po njej nadaljuje med nami svoje poslanstvo.

A ravno naše versko življenje v cerkvenem občestvu je med epidemijo prav tako prizadeto. Občestveno obhajanje svete maše in drugih zakramentov smo v naših cerkvah začasno prekinili, da ne bi ogrožali svojega in tujega zdravja. Upali smo, da to ne bo trajalo dolgo, a nas je epidemija prikrajšala celo za slovesno obhajanje velikonočnih in nato še božičnih praznikov. Seveda nam nič ne more preprečiti, da ne bi obhajali verskih resnic Jezusovega rojstva ter njegove smrti in vstajenja z molitvijo in premišljevanjem Božje besede tako v ožjem krogu kot v duhu skupaj z vsem cerkvenim občestvom. Kajti sodobna tehnična sredstva nam omogočajo medsebojno povezanost, kakršna še pred desetletjem ni bila mogoča. To smo tudi s pridom uporabljali. A nobena oddaja po televiziji ali spletu (internetu) ne more enakovredno nadomestiti nedeljskega obhajanja svete evharistije v krogu župnijskega občestva, kakor ne more noben telefonski pogovor enakovredno nadomestiti ljubečega objema ali osebnega prijateljskega druženja. V tem času prisilne odsotnosti od rednega nedeljskega skupnega obhajanja svete evharistije smo lahko še bolj začutili, da biti pri sveti maši ni zgolj opazovanje tega, kar se dogaja pri oltarju. Ko smo pri maši, se v živo udeležujemo skrivnosti Jezusove zadnje večerje, ki doseže svoj vrhunec s svetim obhajilom. Sedaj bomo lahko še bolj razumeli krščanske mučence, ki so se rajši izpostavljali smrtni nevarnosti, kakor da bi se odpovedali obhajanju svete evharistije. Vedeli so, da brez nje dolgo ne bodo mogli obstati kot kristjani.

Zato smo se v času sedanje epidemije škofje s težkim srcem odločili, da začasno omejimo skupno obhajanje svete maše in drugih zakramentov. To smo storili v upanju, da ga bomo lahko vsaj delno nadomestili z raznimi obhajanji svete maše na daljavo, kar se je tudi zgodilo. Hvaležni smo vsem, ki so nam to omogočili. Vsi pa čutimo, da to ni to. Sveta maša ni predstava, kakršne lahko spremljamo na televizijskem zaslonu. Svete maše ne opazujemo od daleč, ob kuhanju kosila ali zleknjeni na kavču, ampak se je osebno udeležujemo, ko smo dejansko navzoči v občestvu z drugimi brati in sestrami in mašnikom, ki osebno predstavlja samega Jezusa Kristusa in v njegovem imenu za nas, med nami in z nami obnavlja Jezusovo življenjsko daritev. Edino to je pravo obhajanje svete maše. Druge oblike, kot so svete maše po radiu ali televiziji, so samo zasilni nadomestki, ki nam v času bolezni ali drugih nezmožnosti lajšajo odsotnost od svete maše »v živo«, niso pa njena enakovredna zamenjava. Vse to smo lahko v času epidemije še bolj začutili. Prepričani smo, da komaj čakate, da bomo lahko evharistijo in druge zakramente obhajali tako, kakor si je to zamislil Jezus Kristus, ko nam je naročil: »To delajte v moj spomin«, in kakor so to razumeli kristjani vseh časov.

Če drži slovenski pregovor, da znamo zdravje prav ceniti šele takrat, ko ga izgubimo, je tudi ta izkušnja, ko nam ni mogoče skupno obhajati bogoslužja v župnijski cerkvi, takšna šola. Sedaj se bomo še bolj zavedali, kako veliko milost in dobroto nam je izkazal Jezus na Veliki četrtek, ko je postavil zakrament svete evharistije. Če smo v preteklosti na to pozabljali ali celo nedeljsko sveto mašo omalovažujoče opuščali, naj bo odslej drugače. Naj tudi za nas za naprej še bolj velja, kar je zapisano v svetem pismu o prvih kristjanih: bili so »stanovitni«, se pravi zvesti in vztrajni v občestvenem »lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42).

Čas epidemije nam je prinesel še druge preizkušnje. Mnogi ste težko oboleli, nekateri pa ste celo izgubili svoje najdražje. Zaustavitev pretoka ljudi in blaga ter mnogih oblik poslovanja je povzročila težke posledice za gmotno stanje marsikatere družine. Hvaležni smo, da lahko računamo na pomoč države in politične skupnosti, a vsega od nje ni mogoče pričakovati. So rane, ki jih ona ne zna celiti. To zmore samo Bog, ko se z vero in zaupanjem obrnemo k njemu.

V časih omejitev smo izkusili, kako smo krhki, kako hitro se nam lahko podrejo najlepši gradovi, ki smo jih gradili na pesku posvetnih uspehov in zaupanja vase. Jezus pa pravi, da je hišo treba graditi na skali, ki vzdrži vse viharje. Ta skala je On sam s svojo besedo in svojim Duhom. Gospodarstveniki in politiki že načrtujejo obnovo našega družbenega življenja in poslovanja. Mi pa se bomo posebno v postnem času, ki je pred nami, podali na pot obnovljene vere v Jezusa Kristusa in zvestobe njegovemu nauku v okrilju Cerkve. Tako bomo utrdili hišo svojega življenja na trdni skali. Amen.

Vaši škofje